HVALA BOGU IN MOJEMU NAJBOLJSEMU BRATU...

ZA IPODA IN SEVEDA ZI-JU,KI MI JE MUSKO NALOZIL.
Brez tega danes ne bi prezivela. Za zacetek se zgubim (oz. me napacno napotijo iz metroja proti zelezniski in lutam in lutam, natovorjena seveda. Ko koncno (z rikso) pridem tja, ugotovim, da ima vlak za Agro priblizno uro zamude!!! Guzva za znoret vsepovsod. Vse klopce, sedezi zasedeni. Potem mi prijazni usluzbenec pove, da pa lahko cakam v VIP caklanici, ker imam karto. Yeah right VIP cakalnica! Zatohla soba, nabasana do konca. No, na koncu se utaborim kar na peronu, svinjska itak. Najhuje pa je, da se neprestano derejo (poudarek na derejo!) po zvocniku, kateri vlak prihaja, kateri zamuja..In top non stop. Z muziko se veliko lazje prenese vse skupaj. No, na koncu je imel vlak 2 uri zamude. Najvecja groza pa se je zame sele zacela. Seveda vsi planemo na vlak, da poiscemo svoje sedeze. Ker se ne poznam sistem indijskih zeleznic, nisem bila pozorna na crko pred stevilko sedeza in sem se utaborila v napacnem vagonu. Ok, grem poiskati pravega. Mission inposible. S3 this way? Yes, yes.. po nekaj minutah ponovim vprasanje in seveda me napotijo v drugo smer. Kje zavraga je kak sprevodnik?? Naj povem se to, da ko si natovorjen z 2 ruzakoma je premikanje po vlaku, ki je NABASAN do zadnjega cm3 ZELO tezko oz. skoraj nemogoce. Folk se natlacen v ozkih prehodih, pa skatle, kovcki, ni da ni..In se zgodi, da pridem do tako ozkega prehoda, da ne gre naprej. Folk me gleda kot da sem iz vesolja. Mi recejo naj grem po peronu, grem. In ko pridem do pravega vagona, so vrata ze zaprta. Kje je kak sprevodnik?? Laufam nazaj (z dvema ruzakoma!)in vsa vrata so zaprta. No, nekako najdem ena se odprta pa pravijo, da je to samo za delavce in da ne smem gor. Skoraj me ze premaga jok in uspe mi gor. Tik preden vlak spelje.In potem spet bitka nazaj cez vso guzvo. Ze takoj na zacetku se zagozdim in ne gre ne naprej ne nazaj. Zraka nobenga, folk pa samo bulji. Aja do Agre je 5 ur, jaz pa skoraj 20 kg na ramah in ne morem nikamor. Oblijeo me solze. No, to enega prijaznega tipa ocitno gane in se zacne nekaj dreti, ocitno naj mi dajo vsaj malo prostora. Dva mozaka dvigneta ruzak in ker ga imam pripetega okrog pasu se mene skoraj premakneta. Pocasi se mi uspe premakniti za par metrov. (za to je seveda potrebnega kar dosti casa seveda). Pot tece iz vseh nas in guzvanje je res grozno. Aja, to sploh se ni najhujse - solze mi odplaknejo tudi lece. Po dolgem casu cela objokana nekako prispeti do pravega vagona, moje mesto zasedeno a ker imam karto, se tip presede. Potem pa velik ruzak med noge, mali v narocje pod nogami se en kovcek, da se nog niti slucajno ne da stegniti. In tako 4 ure pa pol. Ko se pripeljemo v Agro, se je treba spet guzvati cez nekaa vagonov in uspe mi izstopiti (tik preden vlak spelje). In sedaj sem v Agri, v res luknji od sobe ampak nima veze. I did it! Jutri pa Taj Mahal, uapm, da bo malo manj stresno kot danes. Ceprav zvecer spet z valkom do Varanasija (celo noc), zazelite mi sreco!